»Film Jeanne Dielman je izzval status quo, ko je bil prvič predvajan leta 1975, in to počne še danes. To je pomemben feministični film in njegov položaj na vrhu seznama je simbol boljše zastopanosti med 100 najboljšimi filmskimi ustvarjalci.«

»Čeprav je čudovito videti prejšnja zmagovalca – filma Vertigo in Državljan Kane, ki zaobjemata prvo trojico, nas uspeh Jeanne Dielman opominja, da obstaja svet premalo gledanih in premalo cenjenih draguljev, ki jih je treba odkriti, in da ni mogoče preceniti pomena repertoarnih kinematografov in distributerjev pri njihovem nenehnem poudarjanju filmov, ki zahtevajo ogled.«

»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«

»Niso bile rojene v to. V industrijo so vstopile iz različnih slojev, bile so normalna dekleta – nato pa postale večje od sveta, v katerega so vstopile.«

»Predstavlja enotnost in raznolikost Združenega kraljestva.«

»Do svojega zadnjega dneva se je ukvarjal z animacijo in pisanjem.«

»Igralec se je opravičil za 'vse bolečine, ki sem jih povzročil.'«

»manijaka«

»Bernardini se je domnevno izdajal za posameznike v založniških krogih.«